Če bi mi kdo pred 10 leti predlagal celodnevni pohod po naših Julijcih, bi se mu verjetno le
nasmehnila in mu zaželela, naj uživa. A pravijo, da se vse spremeni, ko jih enkrat dopolniš 40. Očitno
bo kar držalo! Tako me je že lani zamikalo, da bi se pridružila svoji klapi na dvodnevnem pohodu, a so
se nam žal križali datumi z našim dopustom. No, letos pa se je vendarle vse poklopilo, tako da smo se
že v juniju dogovorili, da 8. julija »pa nekam gremo«. Tjaša in Janko, naša glavna organizatorja, sta
splanirala pohod po poteh 1. svetovne vojne s štartom na planini Kuhinji. Da ne bi bila pot prekratka
in preveč duhamorna, smo jo ubrali desno navzgor ter mimo čudovitega Jezera v Lužnici, od koder so
se nam odpirali pogledi proti morju. Pot smo nadaljevali po melišču proti Vrhu nad Peski, od tam pa
na Batognico, ki so ji v 1. svetovni vojni odstrelili vrh in je posejana z ostanki granat, bodečih žic,
bunkerji in podzemnimi rovi. Razgledi od tu so res veličastni na vse strani neba. Spustili smo se po
ozki potki in se začeli dvigati proti Krnu. Vreme je bilo čudovito, temperature ravno prave, tako da je
bil vzpon prav prijeten. Na Krnu je bila seveda obvezna skupinska fotka s čudovitimi gorami v ozadju.
Naužili smo se razgledov in se počasi vrnili do Gomiščkovega zavetišča, kjer nas je že čakala naša
ubežna skupina ;) Privoščili smo si kavo in čaj, naredili še par fotk s spocksicami, ki so se seveda spet
odlično odrezale, in se počasi odpravili proti planini Kuhinji. To pa je bila, kot bi rekel Janko, prava
»pot samoizpraševanja«. Vlekla se je namreč kot kurja čreva. Stalno vidiš pod sabo kočo, a je kot
fatamorgana. Še dobro, da nismo šli po njej v nasprotno smer! A vendar smo ob klepetu in v prijetni
družbi premagali tudi te zadnje kilometre in se ustavili v koči na zasluženi pijači in malici. Za nami je
bil še en čudovit dan v odlični družbi in že smo začeli planirati naslednje podvige. Le kam nas bo
zaneslo naslednjič?
