Prijetno utrujena po vzponu na Vršič sva se zjutraj zbudila z željo po skodelici dobre stare italijanske kave. Ker so končno spet odprli meje z Italijo, je bil odgovor kot na dlani. Na kavo v Trbiž, potem pa naprej po navdihu. Tako sva na noge spet nataknila obvezne športne nogavice Spocks, ki nikoli ne razočarajo, in zajahala najina konjička. Proti Trbižu je šlo hitro, saj se teren stalno malce spušča. Na trenutke postane že malo dolgočasno, ampak z mislijo na tisto kavo … se splača. Med kavico potem razmišljava, kam naprej. Vrneva se po isti poti, potem pa zavijeva proti Planici, čeprav sva tam bila že lani. Od tam naju vleče naprej proti dolini Tamar. In ni nama žal. Ko se proti koči odpre tisti razgled na skalnate vrhove … neprecenljivo! V koči si privoščiva odlično kosilo, potem pa sledi samo še spust proti Kranjski Gori. Zanimivo, kako vsakič znova odkrivava, kako lepa je ta naša dežela in koliko skritih kotičkov imamo še za odkriti! Nove dogodivščine že čakajo …
