Letos je zima res radodarna s snegom, tako da izkoristimo vsako priliko za potepanje s smučmi po bližnjih hribovjih. Večinoma se odpravimo dopoldne, nekega dne pa se odločiva s prijateljem, da greva na turno smuko v popoldanskem času. Odpeljeva se na Predmejo, kjer pustiva avtomobil in naprej nadaljujeva s smučmi v smeri Malega Golaka. Najprej hodiva po zasneženi, neprevozni cesti, dokler ne prideva do odseka gozdne ceste, ki zavije desno proti Malemu Golaku. Tu nadaljujeva pot do konca gozdne ceste, kjer se z utrjene poti preusmeriva v gozd in po gozdu naprej proti vrhu. Preden doseževa vrh, zavijeva levo in se odločiva za spust po nezvoženem terenu skozi gozd proti koči. Tu je potrebno kar nekaj vijuganja med drevesi in tudi kakšen padec popestri najino odpravo. Ko prismučava do steze, si smuči zapneva na nahrbtnik in jo hitro ucvreva nazaj proti vrhu Malega Golaka, da narediva še en spust v drugo smer proti Predmeji. Vreme in ambient sta kot iz pravljice, a ko se bližava vrhu, začne najino hojo močno oteževati veter, ki piha s tako silo, da naju kar nosi sem in tja. Hitro si poiščeva zavetje, se dodatno oblečeva in opazujeva lep sončni zahod. Ta osvetljuje prepihano okolico in ustvarja čarobne barve. Ker se sonce že skriva za hribovje, se kar hitro spustiva proti Predmeji. Prismučava vse do avtomobila, kjer naju tudi ujame tema. Tam se preoblečeva in preobujeva – le nasmehnem se, ko vidim, da so moje smučarske nogavice spet poskrbele, da so moja stopala ostala suha, zato mi jih ni treba preobuti. V avto samo še naloživa turno opremo in se odpeljeva proti domu z velikim nasmehom na obrazu. Tako čudovitega dneva, okronanega s prelepim sončnim zahodom, namreč ne doživiš vsak dan.
